[intervju, naš časopis, december 2017, Avtor: mag. Marko Gabrovšek]
Solno sobo na Vrhniki verjetno že poznate. Ali poznate tudi Andraža Šegša? Ali bi radi izvedeli, kako je Andraž iz zelenega dela ustvaril zeleno delovno mesto? Andraž je po izobrazbi Univerzitetni diplomirani ekonomist. Znanje je nabiral tako na ljubljanski Ekonomski fakulteti, kot tudi v Bratislavi na Slovaškem ter v Španiji. V pogovoru sva odpirala teme odnosa do narave in o možnostih preživetja, ki jih ponuja sobivanje z naravo.

Andraž, na začetku bi te prosil, da se na kratko predstaviš.

Moje ime je Andraž. Lahko rečem, da sem vedno z naravo gor rastel. Moj oče se je ukvarjal s čebelarstvom, odkar sem bil jaz majhen. Tako da sem z njim pogosto hodil v čebelnjak in mu pomagal pri čebelah. Bil je tudi lovec. Ampak lovstvo ni samo streljanje živali, je tudi skrb za živali. Tako, da sem bil z njim zelo veliko v gozdu. Pripravljal sem krmišča za srne ter za druge živali za zimo. Zeleno delo, kot ga ti poimenuješ, mi je bilo vedno blizu. Starši so v Beli krajini kupili staro domačijo, kjer sem čez vikend delal kmetijska dela. Od košnje, do oskrbe živali, ki smo jih imeli tam. Zeleno in naravno mi je zelo blizu.

Ampak očitno so te najbolj osvojile čebele?

Ja, čebele so me res osvojile. Že prej sem pomagal očetu, ampak tako… Čebele so me zanimale, sam pa takrat nisem aktivno čebelaril. Premik se je zgodil nek petek popoldan, ko sem prišel v Belo krajino. Po službi sem imel za seboj vsaj 6 ur sestankov, polno glavo vsega. In sem rekel, da potrebujem nekaj, kar je čisti odmik od tega, kar zdaj delam. To je bilo tisto popoldne, ko sem se zagrel za čebelarstvo.

Torej si na nek način povezal izkušnjo iz otroštva in jo potem potegnil v odraslo dobo?

Točno to. Mišljeno je bilo kot neka terapija, da se lahko sprostim. Ker pri čebelah moraš biti res zbran, skoncentriran, ne smeš smrdeti po znoju, ne smeš smrdeti po alkoholu, ker drugače te čebele pikajo. Biti moraš umirjen. Če delaš pod stresom, potem te pikajo. Če narediš kakšno napako, je to potem kot neke vrste meditacija. Takrat se res lahko odklopiš. To je bila moja sprostitev, da sem se posvetil čebelam ter se umiril.

Katere veščine si osvojil v otroštvu? Katere po tvojem mnenju uporabljaš sedaj, kot odrasel mož?

Delavnost, disciplina; to, da sem začete stvari dokončal do konca. Ter neka ljubezen do narave.

Nekaj časa si bil zaposlen v podjetjih. Koliko časa je to trajalo?

V podjetjih sem bil zaposlen dobrih 10 let. Potem sem šel po sili razmer svojo pot in sem se moral znajti. Tako da sem potem najboljšo rešitev videl v tem, da grem na svoje. Skušal sem združiti vse stvari, ki jih imam rad, v eno celoto. En del tega je bilo čebelarstvo, en manjši del. Potem sem razmišljal, kako bi nadgradil delo s čebelami. Začel sem delati naravno kozmetiko. Na podlagi čebeljih pridelkov: med, propolis, matični mleček, … To je trajalo kar nekaj let, da smo vse to razvili. Potem sem obstoječe delo nadgradil s solnimi terapijami. Jaz pa sem šel v smer solnih terapij, ker sem se za to usposobil. Apiterapija je nekje še v povojih, še ni razmahnjena, vendar je tudi zelo učinkovita.

Če laično razmišljam o čebelarstvu, potem se spomnim reka: »Muha ne da kruha.« Kako ti razmišljaš o tem? Kakšne so tvoje izkušnje?

To je v bistvu res. Čebelar ne bo revež, bogat pa tudi ne. S čebelami je veliko dela. To moraš imeti res rad. Moraš biti predan. Tudi na začetku, da se sploh začneš ukvarjati s tem, moraš nekaj investirati. Tu ni ekonomije v smislu, toliko bom investiral in toliko bom dobil nazaj. To je narava. Kadar so naravne razmere, je več medu, naslednje leto pa si lahko praktično brez medu. Lahko ti določeno število čebeljih družin odmre. Če bi hotel živeti od čebel in čebelarstva, bi potreboval vsaj 150 družin, kar je že zelo velika številka. Je pa tako … Če imaš doma med, če imaš neko povprečno število družin, na primer 10, 15 ali 20. Toliko medu ne porabiš, če je kolikor toliko normalna letina. Višek medu se odproda in potem vsako leto dobiš nazaj vsaj za stroške.

Ali lahko predstaviš svoj izdelek, svojo Holistično čebeljo kozmetiko?

Ja, to je ta kozmetika Wild bee². Ko sem se začel ukvarjati s čebelarstvom, sem takoj začel razmišljati. Kako bi te čebelje izdelke, ki so res pristni in čisti: med, matični mleček , … To so primarni izdelki, ki pozitivno vplivajo na telo in na človekovo zdravje. Razmišljal sem, kako bi svoje čebelarstvo lahko še nadgradil. Sem si rekel: »Zakaj pa ne bi delal kozmetike?« Kozmetika je tako kot hrana. Če je kvalitetna, jo lahko poješ in ti ne bi smelo škodovati. In potem sem si sam naročil nek tak osnovni kit za izdelavo kozmetike in sem doma delal kreme, šampone, shower gele, balzame za ustnice, labele in take stvari. In smo jih dajali kot darila. Potem sem pa rekel. »Dobro, zakaj ne bi to dali na nek višji nivo?« To je pa potem že profesionalna kozmetika. To so potem čisto druge dimenzije in drugo znanja. Povezal sem se z ljudmi, ki so strokovnjaki na svojih področjih: s farmacevti, kemiki, … En del sestavin sem priskrbel jaz. En del smo jih kupili na trgu, ker vsaka sestavina mora biti certificirana in testirana. In tudi sama dokumentacija za kozmetiko je zelo zahtevna. Sam razvoj kozmetike je trajal nekako tri leta. Od ideje do rojstva kozmetične linije, je recimo prišlo v štirih letih. Naredili smo devet izdelkov, pet krem, tri šampone, shower gele ter balzam za ustnice. Sedaj se je tudi kozmetika lepo zasidrala v trg. Seveda smo še zelo na začetku, ampak stvari se lepo odvijajo.

Kot vidim, je osnova za tvoje delo na tem področju prav posebna Wild Bee filozofija. Ali jo lahko predstaviš?

Tukaj sem si zamislil tako. Ime holistična čebelja kozmetika sem dal, ker je potrebno na vse skupaj gledati kot na neko celoto. Ni samo nek kozmetični izdelek, ki ga daš na kožo … in boš imel zaradi tega lepo kožo. Jo imaš, ja. Ima pozitivne vplive, ampak je veliko več. Gre tudi za odnos do samega sebe, kako skrbiš za svoje telo. Lepota ni samo koža, ampak je tudi odnos do samega sebe. Kaj ješ, kako živiš, kakšen življenjski stil imaš, kakšno hrano uživaš ali si pod stresom. Človek ni samo telo. Je tudi duša. So globlje stvari. In sem hotel tukaj zaokrožiti. Nekatere ta filozofija privlači, jih zanima in se v to bolj poglobijo. Nekaterim pa gre samo za izdelek, ki je bolj naraven. Mi smo zavezani temu, da so izdelki vrhunski, da moramo tudi ljudi spodbujati, da skrbijo sami zase, da si bodo vzeli čas. Da znajo živeti v ravnotežju. Ker če ne živiš v ravnotežju, potem to vpliva tudi na tvoje zdravje in posledično na lepoto. Kozmetiko uporabljamo za to, da smo čisti, da dobro izgledamo, da se dobro počutimo. Če ne uživaš kvalitetne hrane, če ne piješ zdrave vode, če ponoči dovolj ne spiš, če nimaš uravnoteženega življenja, v smislu družine, dela, prostočasnih aktivnosti, … Če imaš ta ravnovesja porušena od zunaj, se ta ravnovesja porušijo tudi od znotraj. Zato … skozi to celoto, sem dal ime holistična kozmetika.

Kako je vplival požar v Kemisu na tvojo čebeljo družino na Vrhniki?

Ni bilo po načrtu, ampak na Vrhniki to leto nisem imel čebel. Tistih par družin, ki sem jih imel, zime ni preživelo. Novih čebel na Vrhniko nisem pripeljal, zato ker sem pomagal očetu v Beli krajini. In sem vso energijo in ves čas, ki sem ga imel, usmeril tja. Če bi imel družine tukaj na Vrhniki, potem cvetnega prahu dejansko ne bi uporabljal. Tudi medu verjetno ne bi uporabljal. Vse, kar je v panju, bi pustil čebelam. Dal bi narediti kemične analize. Da bi videl, če so kakšni ostanki v vosku, kakšni ostanki v medu ali pa v cvetnem prahu. Pred požarom v Kemisu, ko sem čebelaril, sem dal testirati cvetni prah in ni bilo nobenih sledi pesticidov. Ni bilo nič, bilo je popolnoma čisto. Nagnjen sem bolj k ekološkem čebelarjenju. In potem, če bi te laboratorijske analize pokazale, da so določeni ostanki v vosku in v medu … Enostavno bi pustil te čebele, da živijo naprej. Ne bi pa mogel uživati pridelkov. Negativni učinki so bili, sigurno.

Kaj je za tebe zeleno delovno mesto?

Zame osebno je zeleno delovno mesto res delovno mesto, ki je povezano izključno z naravo. To je moja osebna percepcija. Se pravi, če bi živel samo od čebelarstva, je to čisto zeleno delovno mesto. Odvisen si od narave. Če čebelam vse pobereš, jih uničiš, drugo leto ne boš imel pridelka. Če boš s čebelami lepo delal in skrbel za njih, jim vzameš samo del, bodo čebelje družine tudi močne in zdrave. Krog mora biti sklenjen. In v tem naravnem krogu je tudi človek. In dejansko, če si preveč iz narave vzame, se ta krog, to naravno ravnovesje začne rušiti. In dolgoročno se bo poznalo tudi na človeku. Če vzameš iz narave ravno toliko, kolikor rabiš, da deluješ in živiš, se ta krog ne bo porušil. In zato je čebelarstvo res vzajemen krog. Čebele oprašujejo rastline, pomagajo pri opraševanju sadnega drevja in na splošno pri naravnem ravnovesju. In v kolikor se to ravnovesje v naravi poruši, se to najprej pozna na čebelah, saj so res indikator ravnovesja. Podnebne spremembe, škropiva, … V teh letih je zelo težko biti čebelar, ker je toliko nekih negativnih vplivov. Včasih si lahko čebele pustil, si prišel čez par let. To je bilo 50 let ali 100 let nazaj. Pustil si čebele, prišel čez par let in so bile še vedno tam. To se je samo obnavljalo. Danes, če jaz  pustim svoje čebele, bodo … Vprašanje, koliko družin bi sploh še ostalo. Prav veliko ne.

V kolikšnem deležu je tvoje delovno mesto ZELENO, kot ZELENO DELOVNO MESTO? Če pogledava  tvoj celoten podjetniški koncept?

Jaz bi rekel, da nekje 70%. Kozmetiko, ki jo pridelujem, jo dobivam iz naravnih virov, iz zelenih virov. To so olja, masla, med, propolis, matični mleček, … Brez tega kozmetike ne bi mogel delati. Čebelarstvo je čisto zeleno. To je samo en del. Ne morem reči, da sem profesionalni čebelar, ampak je pomemben del mojega dela. Solne terapije so … Sol je pač kristal. Natrijev klorid, vse to pridobimo iz narave. To je naravna metoda. Od tehnologije, je tu samo medicinska naprava, ki to sol zmelje in vpihava v prostor. Tisti del, kjer pa se ukvarjam s spletnimi tehnologijami in s spletnimi stranmi. To pa ne morem reči, da je zeleno delovno mesto. Kar je zelenega, je samo človek, ki to upravlja (smeh …), kar je ekološkega. Ostalo pa ne. To je pa čisto umetno, a ne. In je tudi velika razlika. Tisti del delovnega časa, ki ga namenjam spletnim tehnologijam ali delo z računalnikom, me energetsko veliko bolj izčrpa, kot delo pri čebelah, ki mi dejansko še da energijo. Psihično me ne izčrpa, ampak me napolni. Tudi, če sem tam cel dan. Tudi starejši lahko dlje časa čebelarijo in to dokazano podaljšuje življenje. Solne terapije … Tudi to je delo, ki me ne izčrpava. Je razlika v energiji, če tri ure delam s čebelami ali tri ure s solnimi terapijami ali tri ure sedim za računalnikom in izdelujem neko spletno stran. Je razlika.

Ampak, kljub temu si uspel v svoj podjetniški model uspel vplesti izkušnje s področja digitalnih tehnologij. S tem si tudi zelenemu delu dodal neko dodano vrednost. Da lahko tržiš te izdelke s področja čebelarstva.

Ja, danes moraš iti v koraku s časom, drugače te čas povozi. Začelo se je tako, da sem čebelarstvo vzel kot neko dodatno dejavnost, kot neko meditacijo. Potem sem pridelal toliko in toliko cvetnega prahu. Nisem želel, da se to pokvari. Ljudje tega niso poznali in sem moral najti način, kako to ljudem približati. Se mi je zdel najboljši način, da si naredim spletno stran, napišem gor vsa dejstva, raziskave, članke. In sem to tudi naredil. In so potem ljudje cvetni prah še bolje spoznavali, se izobraževali o tem in dejansko sem lahko cvetni prah prodal naprej, da sem lahko vsaj tiste stroške, ki jih s čebelarstvo gotovo imam, dobil nazaj. Kupiti moraš panje, se voziti tja … In dejansko, danes moraš to tehnologijo izkoristiti tako, da pomaga tebi kot človeku ter drugim ljudem. Ampak ne, da ti uničuje zdravje in dobro pozitivno življenjsko energijo.

In še za konec. Kako bi izluščil in zgostil svojo izkušnjo stopanja na samostojno podjetniško v eno besedo? Pri vsem, kar se počutiš, kar delaš, v eno besedo.

NEPRECENLJIVO.

Hvala, Andraž.

mag. Marko Gabrovšek